Še zadnji test, ki smo ga pisali, moram ustno zagovarjati. Že itak je učitelj izbral čuden način pisanja zadnjega testa v mojem življenju, potem pa še to. Ustni zagovor, k sreči ne na temo testa, ki je bil strešna kritina. Tako sem vsaj mislil, da je sreča na moji strani, pa sem se zmotil.
Tema ustnega zagovora pisnega testa je strešniki. Sicer mi je vedno šlo bolje z ocenami, ko sem stal tam pred tablo na katedru in odgovarjal na zastavljena vprašanja, saj sem že p mimiki obraza učitelja videl ali sem govoril v pravi smeri ali sem ga pihal mimo, koz pa pri pisnih testih. Plonkanje je bilo težje, kar nekaj krast so me zasačili pri tem, kljub temu, da smo izumljali vedno nove metode prepisovanja. Znova in znova smo pozabljali, da so tudi napi učitelji nekoč sedeli v šolskih klopeh in da poznajo skoraj vse načine prepisovanja.
Pa nazaj k ustnemu zagovoru. Časa sem imel točno en teden, da se pripravim in naučim vse kar moram vedeti, kaj strešniki so in kaj niso. Prišel je dan odločitve. Po končanem pouku počakam pred vrati učiteljevega kabineta. V rokah knjiga z naslovom strešniki in njihova uporaba. Sem prehiter, sedem na klop zraven vrat in listam po knjigi.
Po hodniku s počasnimi koraki prihaja moj krvnik, odklene vrata svojega kabineta, me potreplja po rami in povabi v svoje prostore. Sede na usnjen stol za svojo veliko mizo, meni s prstom pokaže na lesen stol. Nekaj zabeleži v svoj zvezek in ga zapre. Pogleda me naravnost v oči, ne umaknem pogleda, le zakaj, tako strmiva kar nekaj minut.
Nič ne bo, tiho pove, knjigo s strešniki kar lepo pospravi, oceno sem pravkar zaključil. Petica. Bo v redu, še vpraša. Prikimam. Vstane, stopi okrog mize in mi stisne desnico. Srečno, še reče in me z nasmehom spodi iz kabineta.…