Naš vrt je bil vedno lepo urejen. Skozi vse leto se je našla sveža zelenjava, spomladi cvetoče rože in trata, kot narisana. Nekega dne pa smo ugotovili, da nam tu in tam kak kos zelenjave zmanjka. Po dnevih ugotavljanja kdo je ta nepridiprav smo jih zalotili pri delu – sosedove koze.
Na začetku so bile luštkane. Preskočile so kamniti zid in se počasi sprehajale med gredami. Otroci so jih oboževali – božali so jih in se smejali, medtem ko so koze nagajivo grizljale solato. A zabava je hitro minila, ko smo vsak dan znova ugotovili, da je izginila nova polovica grede – solata, paradižnik, celo nekaj cvetov so pohrustale.
Najprej smo se lotili klasične rešitve in postavili smo nekaj ovir, a sosedove koze so nekakor zmeraj našle novo pot. Vedno so našle nov način, da spet pridejo do našega vrta, kot da jim je to postal nov najljubši kraj za malico.
Po nekaj neuspelih poskusih postavljanja ovir smo se odločili, da je čas za bolj resen ukrep. Slišal sem za zadevo, ki naj bi učinkovito reševala take težave – električni pastir. Ideja me je najprej nekoliko skrbela, saj nisem želel škodovati živalim. Na koncu koncev so bile res prikupne, vendar ni bilo prav, da nam kradejo pridelek.
Kupili smo takega, ki je bil zasnovan za manjše živali, kot so npr. koze in ovce. Postavitev je bila preprosta – nekaj žic okoli vrta in električni pastir je bil pripravljen, da ga preizkusimo. Električni impulz je bil šibek, vendar ravno prav močan, da žival občuti neprijetnost in se umakne.
Rezultat je bil takojšen. Koze so še enkrat ali dvakrat poskusile preskočiti kamniti zid, vendar jim je električni pastir preprečil in so se hitro obrnile in odšle. Naš vrt je bil rešen, mi pa smo končno spet lahko uživali v pridelku.
Najbolj je bilo zabavno, ko smo govorili s sosedom in mu povedali za njegove nagajive koze. Bilo mu je kar malo nerodno. Ko nas je vprašal, kako smo jim preprečili, da bi se vrnile, smo mu povedali, da je bil električni pastir tisti, ki je rešil težavo. Takoj naslednji dan je imel svojega. …